Ulti Clocks, an Ulti Joomla product - Joomla Extensions | Joomla Templates | Joomla Articles

Neizpolnjena želje neke deklice

gospa Stockmann »Pes, ki je bil enkrat v življenju lačen, se celo življenje ne bo mogel nasititi.«

Ta pregovor ne velja samo za pse, velja v prenešenem pomenu tudi zame. Moj oče je bil zdravnik. Svojo veliko ljubezen do živali smo otroci podedovala po njem. Moja mama se je dokazala v kiparstvu in slikarstvu. Ljubezen do živali in do umetnosti je bila največja dediščina, ki sem jo lahko dobila od staršev in sem jima za to iz vsega srca hvaležna..

Moj oče se je neizmerno trudil, da bi nam približal živalski svet. Nekoč je prinesel domov dve beli miški, drugič papagaja. Na žalost ga moja mama ni prenašala in papagaj je to vedel in jo je redno okljuval.. Vendar so vse te živali neverjetno hitro izginile iz naše hiše. Nikoli ne bom pozabila mojega prvega srečanja s psom.

Leta 1914 je bila podana izrecna prošnja vojske Munchenskemu bokser klubu , da najdejo nekaj ustreznih bokserjev, ki jih bodo poslali v Belgijo, kjer so bili napadi izven fronte vse močnejši in prisotnost psov v bližini vojske bi bila v veliko pomoč. Potem, ko je bilo poslanih prvih 6 bokserjev so ugotovili, da so vojski v veliko pomoč in tam, kjer so bili oni so se tudi napadi zmanjšali. Uporaba psov v vojaške namene se med prvo in drugo svetovno vojno precej razlikuje, v prvi svetovni vojni so bili psi tretirani s spoštovanjem in ljubeznijo, za njih so posebej skrbeli njihovi vodniki in po končani vojni so jih vrnili njihovim lastnikom. Veliko teh psov je prihajalo iz vzreje, kjer so vzreditelji zaradi pomanjkanja morali zmanjšati njihovo število ali pa so bili lastniki vpoklicani v vojsko in niso mogli več skrbeti za njih. Vedeti moramo, da je med vojno večina teh psov poginila, kajti vojna je trajala 4 leta, šolani psi, ki so prihajali, pa so bili že v zrelih letih in v tistem času je bila povprečna starost bokserja 6 let.